Zgodovina razvoja čisto električnih vozil

Britanec Robert Davidson je že leta 1873, v drugi polovici 19. stoletja, izdelal prvi praktični električni avtomobil na svetu. To je bilo več kot 10 let preden sta Nemca Gottlieb Daimler in Karl Benz izumila avtomobil z bencinskim motorjem.
Davidson je izumil električni avtomobil, tovornjak, dolg 4800 mm, širok 1800 mm, ki uporablja reakcijo železa, cinka, amalgama in žveplove kisline primarne baterije. Nato so od leta 1880 začeli uporabljati sekundarno baterijo, ki jo je bilo mogoče polniti in prazniti. Od razvoja primarnih baterij do sekundarnih baterij je bila to takrat velika tehnološka sprememba za električna vozila in povpraševanje po električnih vozilih se je močno povečalo. V drugi polovici 19. stoletja je postal pomemben produkt transporta in je zapisal sijajno stran v zgodovini človeškega transporta. Leta 1890 so električni avtobusi vozili po ulicah Francije in Londona. Takrat je bila tehnologija motorjev z notranjim zgorevanjem še precej zaostala, s kratkimi kilometri, številnimi okvarami in zahtevnim vzdrževanjem, električna vozila pa so bila priročna za vzdrževanje.
V Evropi in ZDA je bil vrhunec električnih vozil v poznem 19. stoletju. Leta 1899 je Francoz Cormen Guina vozil električni avtomobil s 44 kW pogonom na zadnja kolesa, ki sta ga poganjala dva elektromotorja, in postavil rekordno hitrost 106 km na uro.
Leta 1900 je bilo v ZDA izdelanih 15.755 električnih avtomobilov, 1.684 parnih avtomobilov in samo 936 avtomobilov na bencin. Po vstopu v 20. stoletje je zaradi nenehnega napredka tehnologije motorjev z notranjim zgorevanjem leta 1908 izšel model T družbe Ford Motor Company, obsežna množična proizvodnja avtomobilov v obliki proizvodnje po tekočem traku pa je povzročila avtomobile z bencinskimi motorji priljubljena. Posledično so bili avtomobili s parnimi motorji in električna vozila v neusmiljenih letih izločeni zaradi pomanjkanja tehnične in ekonomske učinkovitosti v tržni konkurenci. Slednja se krči.